Ljubezen – osnovni faktor vseh naših potreb

Ko smo otroci in ko odraščamo, imamo potrebo, da je vsaka naša nova potreba zadovoljena. Ljubezen niso samo besede, ki jih izrečemo otroku: »saj veš, da te imamo radi«, obenem pa mu ne nudimo prave ljubezni. Tak otrok bo imel kasneje problem spoznati pravo ljubezen in kako jo izpolniti, kajti še vedno bo živel v iluziji besed. Zelo zgodaj v življenju, ko smo še v maternici, ljubezen pomeni, da mati skrbno pazi s čim se hrani, da ne živi pod stresom, da ne kadi ali uživa alkohola in da skuša živeti zdravo.

Še pred rojstvom otroka ljubezen pomeni, da se mati pripravi za otroka, da ji rojstvo res pomeni nekaj najlepšega, da si otroka srčno želi. Njen občutek nezadovoljstva, če ta obstaja, bo se vgradil v otrokov telesni sistem in povzročil kaos. Ljubezen pomeni imeti otroka za pravi namen, da je otrok nekdo, ki ga ima rada, ne le objekt, ki služi kot lepilo za zakon. Ljubezen pomeni pravilno rojstvo, brez zdravil če je mogoče, naraven porod, ki bo omogočil otroku doseči cilje. Mati ne more imeti otroka rada, če ve, kako so nevarni anestetiki in se nato sama napolni z njimi, da ji olajšajo rojstvo. Ljubezen tudi pomeni, da je otrok z materjo takoj po rojstvu, ne pa da ga pustijo samega in prestrašenega. Te ure po rojstvu so bistvenega pomena za otrokov normalni razvoj. Otrok mora imeti fizičen kontakt z materjo. Dotik, ki ga otrok dobi, mora biti poln ljubezni, nežen. Dotik je kritičen v zgodnjem življenju. Brez dovolj dotika bo otrok trpel do konca življenja. Če je mati napeta in ni nikoli razumela koliko potreb ima otrok, bo postala nemirna. Če se oče zbudi večkrat ponoči, da nahrani otroka, lahko postane razdražljiv. Ni sposoben nuditi otroku prave ljubezni, saj otrok ne ve kaj je služba, razume samo svoje potrebe. Otrok mora hoditi in govoriti, ko sam začuti potrebo in ne ko oče, ki hoče pametnega, naprednega otroka, zahteva to od njega.

Čustvene potrebe odraščajočega otroka

Ko se otrok razvija, mu moramo pustiti da je takšen kot je. To pomeni, da se razvija s korakom, ki je njemu edinstven. Otrok mora hoditi in govoriti, ko sam začuti potrebo, ne pa ko se to zazdi staršu. Ko se čas razvija ima otrok nova čustva razen osnovnih fizičnih. Ne potrebuje samo dotika, ampak ima potrebo izražati svoja čustva – da je jezen, da misli negativno, da reče »ne«, ko se njemu zazdi in da mu ni treba biti konstantno pod ukazi staršev. Na kratko, njegova čustva in on sam morajo biti spoštovana. Starši mu morajo pustiti da sprejema ljubezen in prav tako da jo lahko daje. Emocionalne potrebe otroka so tudi govorjenje o čustvih, brez da se obenem boji nestrinjanja in obsodb. Otroku moramo dovoliti, da reče »bojim se« ali »ne maram strica Janeza «, brez da ga nato obsojamo. Če otroku ne dovolimo izražati čustev se nauči, kako ta čustva potlačiti globoko vase, dokler ne izgubi realnosti kako se res počuti. Mlad otrok je zelo občutljiv na okolico. Uči se preden začne govoriti. Nauči se recimo, da ne more vedno zlesti v naročje očetu, ali prijeti mamo za nogo. Potrebna je samo ena ali dve graji, da se ta naravna nagnjenja pohabijo. Kmalu se nauči kako obupati nad pravo ljubeznijo v zameno za nekakšno potrditev staršev. Nauči se, da ne more biti ljubljen, ko to sam želi, ampak le, ko mu ljubezen dajo starši. Tak emocionalno pohabljen otrok se v velikih primerih preveč naveže na starše in je celo življenje čustveni invalid. Nauči se tudi, da ne prosi za tisto kar želi. Če se starš hoče počutiti pomembnega ali pametnega, se ne bo čutil izzvan s strani njegovih otrok. Kmalu se bodo otroci podredili. Kmalu se bo otrok naučil govoriti z njim le, ko se bo to zahotelo staršu. Otroci se učijo po instinktu kaj potrebujejo v življenju. To je avtomatski odgovor. Težko depresivna mati spremeni otroka v nekoga, ki mora mamo nenehno razveseljevati, saj potrebuje normalno, veselo in smejočo se mamo. V bistvu se otrok vedno počuti krivega za vse, kot da je on vzrok tegob vseh okoli njega. Otrok se tudi nenehno bojuje in skuša starše narediti pomembne, željene, spoštovane, atraktivne, pametne. Če starš kot otrok ni bil zmožen imeti prijateljev, v velikih primerih kasneje naveže nase otroka in ga vzgaja v miselnosti, da mora biti njegov prijatelj. Takšni starši, ki se nenehno vtikajo v življenje otrok in jim ne pustijo dihati, imajo v sebi globoko pomanjkanje ljubezni. Najlažje je sprogramirati otroka »Imej me rad ali pa bodo posledice«. Otrok ne rabi samo osnovnih dejavnikov, se pravi dom, hrano in zdravstveno oskrbo. Rabi še stabilnost, mirno ozračje in neko rutino. Seveda dva starša, ki se neprenehoma prepirata, popolnoma izobličita te potrebe. Če starš reče, da je delal in delal vse življenje, da je lahko nudil otroku vse, čeprav je po drugi strani ignoriral družino, je v bistvu naredil vse drugo kot pa priskrbel osnovno otrokovo potrebo – ljubezen. Koliko od nas bi naredilo kompromis, da bi imeli skromnejši dom, manj hrane na mizi in obenem imeli 'popolno' ljubezen s strani staršev. Otroka je tudi potrebno razumeti kot osebo. To pomeni razumeti njegove napake ali prednosti. Če se otrok recimo težko uči, ga ne smemo sedaj priganjati k učenju. Želje, interesi in izbire otroka morajo biti spoštovane.
Ljubezen pomeni poslušati otroka in ne pobegniti, ko ima otrok kaj za povedati. Slaboten otrok ne bo igralec nogometa in majhna punčka ne more postati fantek, ki ga hoče oče. Ljubezen pomeni razumeti njegove strahove, razumevanje, jezo, slabo voljo. Pomeni imeti čas za njega, ga poslušati.

Pomembnost svobode

Otrok rabi svobodo, ne samo izražanja ampak tudi gibanja. Otroku moramo dati možnost se pravilno izraziti, da lahko uporablja svojo radovednost, brez da ga ustavijo na vsakem koraku. Vse preveč pogosto starši dajo otroke na »povodec«. Vsak gib otroka je kontroliran. Kmalu se začne počutiti manjvrednega in izgubi naravno dano radovednost. Zgubi svoj entuzijazem in spontanost. Otroka, ki mu starši nenehoma govorijo »pstttt«, bo prenehal biti spontan in čustven. Kasneje lahko posledično zaradi tega doživlja zelo nezadovoljno spolno življenje, ko je čas da reagira. Otroku moramo pustiti da reče: »Mami, objemi me!«. Če ga mati zavrača, otrok ne ve, da ima mati probleme s čustvi in si zamišlja, da je nekaj narobe z njim samim. Miselnost »Nihče me ne mara« in nizka samozavest začneta svoj uničevalni pohod.

Svoboden pretok ljubezni

Ko je ljubezen do otroka resnična, kot do drugega človeškega bitja, interakcije potekajo naravno. Takrat lahko otrok reče svobodno, kaj mu leži na duši in ga starš razume. Lahko izraža svoje misli o prijateljih, svetu, šoli in njegove ideje so spoštovane. Ne potrebuje konstantnega odgovora »Ne me nadlegovat! A ne vidiš, da nimam časa.«. Vse to ni težko doseči, če starš ima res rad svojega otroka in nima sam celega skladišča neizpolnjenih potreb, kajti le te se kmalu prenesejo na otroka. Zelo težko je izpolniti otrokove potrebe, če le ta ni želen. Otroke je nemogoče pretentati. Že od rojstva čutijo in občutijo vsak odtenek čustev na svoji koži. Zdi se banalno, da nekateri starši rečejo otroku da ga imajo radi, obenem mu pa ljubezni nikoli ne pokažejo in živijo v iluziji, kako so otroku nudili ljubezen. Zamislite se, da rečete svojemu partnerju, kako ga imate radi in se ga obenem nikoli ne dotaknete. Če je ljubezen prisotna, je to prvi protistrup proti nevrozi.
Pomanjkanje ljubezni je glavni dejavnik na podlagi katere nevroza raste. V glavnem nevrozo ne povzročajo dejanja, ampak deli dejanj, kot recimo če oče drži otroka premočno, se otrok počuti neprijetno.

Ko so čustva neizpolnjena

Ko čustva niso izpolnjena, otrok trpi, ne samo za trenutek, ampak za vse življenje. Vsaka potreba ima svoj urnik, nekatere potrebe so lahko zadovoljene samo ob posebnem času. Novorojenček potrebuje takojšnjo bližino matere po rojstvu. Te prve ure so kritičnega pomena. Če se to ne zgodi, ostane bolečina do smrti. Tudi opravičilo starša kasneje čez leta ne zaleže. Bolečina ostaja in ni nikoli izbrisana na podlagi želje. Ne moreš zbrisati potrebe z opravičilom. Ta sila je enormna. Bolečina se shrani v skladišče v telesu. Starš, ki zapusti otroka in se vrne, ko otrok odraste, ne more pričakovati naklonjenosti le tega. Veliko je nabrane bolečine, ki jo mora otrok najprej procesirat, se pravi ozavestiti, v polni meri čutiti. To ni stvar odpuščanja. Tudi če otrok odpusti, je bolečina še vedno tam. Čutenje potrebe, bolečine in zapuščenosti lahko očisti del bolečine, tako da imata lahko starš in otrok nekakšno razmerje, ki pa vseeno ni idealno.
Čutiti pomeni iti nazaj v otroštvo in začutiti potrebe dojenčka ali otroka. Da začutimo bolečino, ki se je zgodila, še enkrat v sedanjem času.

Realnost potreb

Nekatere potrebe so nerealne. Recimo potrebe po slavi so substitut za potrebe, ki so v resnici v nas, to pa je potreba po ljubezni. Ko osnovne čustvene potrebe niso zadovoljene, se pojavijo sekundarne potrebe (zamaskirane), ki izhajajo iz primarnih.
Ko nevrotičen starš vzgaja otroka, v njem ustvari nove potrebe, ki drugače niso naravno dane. Recimo dominantna mati, ki si vedno podreja otroka in se ta vedno čuti podrejenega, ustvari v otroku potrebo po dominaciji. Nato ta otrok najde partnerja, ki je isti kot njegova mama, se pravi da ga dominira. Otrok, ki je bil vedno zavrnjen ali prezrt s strani staršev, lahko postane glasbenik, filmski igralec, saj še vedno čuti potrebo po občudovanju, ljubezni. Njegova potreba je tako velika, da hoče da ga občuduje cel svet. Potreba po samozavesti ni naravno pogojena. Otrok, ki ima dovolj ljubezni čuti, kako je zaželen in vreden. Ne poskuša celo življenje povečati svojo samozavest, ego ali postati pomembna osebnost. Kajti vse to je doživel kot otrok, takrat se je čutil pomembnega in sedaj, ko je odrasel, nima te potrebe.
Če je otrok neljubljen, se kasneje počuti grdega in ima občutek da nikomur ni všeč. Njegov boj se kaže v tem, da poskuša kasneje privlačiti vsakogar.

<na vrh>